Odprtje razstave Gani LLALOSHI - Nostalgie

Datum: 23.06.2021, 00:00 - 23.07.2021, 00:00

Odprtje slikarske razstave akademskega slikarja Ganija LLALOSHIJA v galeriji Cerkve Sv. Duha v Črnomlju (23. 6. 2021 - 23. 7. 2021). Odprjte razstave je potekalo v sklopu 57. festivala Jurjevanje v Beli krajini 2021. Odprtje razstave je bilo v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Območne izpostave Črnomelj.

Gani LLALOSHI - akad. slikar

Gani Llalloshi se je rodil, odraščal in oblikoval v Prištini (Kosovo). Po končani Akademiji za likovno umetnost v Prištini, kjer je na oddelku za slikarstvo
(prof. Nysret Salihamenxhiqi) diplomiral leta 1989, je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost leta 1991 zaključil še slikarsko specialko pri profesorju Andreju Jemcu ter leta 1993 grafično specialko pri profesorju Lojzetu Logarju.Izpopolnjeval se je tudi v Parizu in kot študent štipendist DAAD je v letih 1997/98 študiral na HDK v Berlinu. Od leta 1990 je član Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU). Živi in dela v Portorožu. Njegov celoten slikarski in grafični opus je kljub razvojnim premenam določljiv z enakovrednim zanimanjem za figurativno in abstraktno izražanje, z nenehnim eksperimentiranjem z različnimi tehnologijami ter z vsebinsko angažiranostjo z življenjem človeka v sodobni družbi. Med pomembnejšimi priznanji, ki jih je prejel doslej, je zagotovo odkupna nagrada dunajske Albertine leta 1997. Za svoje delo »A Dream« je leta 2012 prejel grand prix, ki ga na 47. piranskem mednarodnem slikarskem Ex Temporu podeljujejo Obalne galerije Piran.

Nostalgija

V sodobni umetnosti velja nostalgija pogosto za sporno vsebino, za neproduktivno čustvo, ki naj bi preusmerjalo pozornost od 'resnično pomembnih' tem. Gledalec naj bi v takšnih stanjih pozabil na probleme, ki bi jih morali razrešiti, podobe preteklosti naj bi nas zazibale v nekakšno pasivno sprijaznjenje s stanjem sveta. A umetnik mora nekje črpati, nekje mora zanj obstajati samo njegova pokrajina, njegov izvir, iz katerega napolni posodo svojega duha, v katerem se vedno znova lahko prerodi, si prenovi ustvarjalno moč. Ta primarna zgodba, ki je zapisana najgloblje v nas, se mora na nek način utelesiti v umetniškem delu. Brez osebne note, zasebne mitologije, je umetnost kratkega diha, čeprav je lahko duhovita ali inteligentna. Cezannova jabolka niso bila zgolj nek priročen motiv, ki ga je slikar izrabil za ponazoritev svoje izjemne optične inteligence, ampak so bila predmeti, do katerih je čutil globoko naklonjenost, povezanost, celo nostalgični patos. Enako točko fascinacije bi lahko našli pri vsakem umetniku, ne le pri Proustu, ki je iz nostalgije zgradil svoj celoten opus. Seveda nostalgičnost ne sme postati prevladujoč sentiment, umetnik jo mora vtkati v telo podobe ali teksta, glasbe, giba, jo povezati s sedanjim trenutkom, s tistim 'zdaj', ji malce odbrusiti patetično bleščavo, da se razkrije pristna patina. V redkih primerih tako nastanejo dela, ki presegajo svoj čas.

V slike Ganija Llaloshija se nostalgija vpisuje razvidno, kot naslov razstave ali opusa in skozi vnašanje motivov, ki so povezani z njegovo mladostjo, z izvorno 'pokrajino', z njemu ljubimi osebami, z mamo, ki mu je nekoč poklonila preprogo, 'ćilim', ki ga je naredila sama. 'Ćilim' je del vsake slike, jo okvirja kot barvita, dekorativna bordura, v kateri lahko poznavalsko oko prepozna tudi prastare simbole. Njegova funkcija je predvsem v tem, da gledalcu spodmika tla, ga iz vertikale postavlja v horizontalo, iz pogleda v tla v daljavo horizonta, postavlja ga v položaj, ko se mora intuitivno postaviti na 'noge'. Zre v preprogo na steni, po kateri bi se sicer lahko 'sprehodil', ta preproga pa se v centralnem delu slikovnega polja razpre v 'pravo' pokrajino, v katero bi lahko vstopil, se vanjo potopil. K sprehodu pa gledalca nagovarja tudi nebo nad pokrajino, ki se zdi kot bi ga tvorila na glavo obrnjena, s keramiko obložena tla, katerih izvor se mogoče navezuje na kak spomin iz mladosti. Naslikana pokrajina, ki sicer tudi v fakturi barvnega nanosa pogosto sledi logiki tkanja preproge, sicer ni neposredno povezana s pokrajino njegovega otroštva, je nakakšen imaginarni hibrid, ki slikarju omogoča, da ga nostalgični sentiment ne zapelje predaleč, čeprav je vtkan tudi v samo slikarsko materijo, v preprogo pokrajine.

Pred nami se odpirajo dih jemajoči prostori, skozi katere se znova približamo svetu in sebi.

Robert Lozar, akad. slikar

Organizator: JSKD

Galerija